Poleti sem bil v danski prestolnici København, v bolj uveljavljeni angleški verziji Copenhagen. Med sprehodom po mestnem središču se na obzorju ves čas riše mogočen obris nenavadne stavbe, s še bolj nenavadnim dimnikom, imenovane Copenhill.
Dejansko je sežigalnica odpadkov in elektrarna/toplarna, a na strehi, ki se na severovzhodni strani strmo spušča proti tlom, ima urejeno (plastično) smučišče. Poleg tega je Copenhill s 85 metri verjetno ena najvišjih zgradb na pretežno ravninski Danski, kar ponuja čudovit razgled na Copenhagen in širšo okolico.
Na vrhu, kamor se brezplačno pripelješ z dvigalom, je okrepčevalnica, precej zelenja in seveda zadnji steber vlečnice, kar deluje nekoliko bizarno. Smučarska karta stane 50 evrov, kar vključuje tudi izposojo smučarske opreme.
Smučišče je razdeljeno na tri ravni. Zgornja je označena kot črna in rdeča proga in je priporočljiva samo za napredne smučarje. Srednji in spodnji del pa sta položnejša in sta priporočljiva za začetnike. Na voljo so tudi slalomski poligon, freestyle park in prostor za otroke. Čeprav piše, da je dostop do smučišča za nesmučarje prepovedan, sem seveda grešil in pri prijetnih 25 stopinjah Celzija posnel nekaj fotk presenetljivo dobrega smučarja in deskarskega začetnika. Sem pa hitro ugotovil, da na plastični »krtači« zelo drsi, saj smučarji pred spustom smuči podrsajo po nekakšni milnici. Zato mi ni povsem jasno, kako na plastični podlagi prijemajo robniki. A očitno se da …
Pa Copenhill ni zgolj smučišče, na najvišjem delu zunanje stene, ki je, kot rečeno, visoka 85 metrov, je urejena menda najvišja umetna plezalna stena na svetu. Res je impresivna in čudim se, da je Janja Garnbret še ni preplezala …
Gregor Pucelj
