Tole ni smučarija, je pa vsaj malo povezano z zimo … Letošnjega 13. avgusta se mi je izpolnila dolgoletna želja – če sem natančen po 67 letih – da sem se s sedežnico ponovno pripeljal na vrh Vitranca v Kranjski Gori.
Bilo je leta 1959 in prav tako je bilo poleti, ko sem se s staršema peljal na vrh Vitranca. Ker je bila le enosedežnica, je bilo potrebnega kar precej prepričevanja, da sem šel sam na žičnico. Na koncu sem bil „heroj“, kar še danes dokazuje razglednica, ki smo jo po podvigu poslali domov …
Zdaj od srednje postaje nad S-om proti vrhu Vitranca pelje skoraj nova štirisedežnica. Zakaj skoraj nova? Zato ker je kar dve leti povsem dokončana čakala na obratovalno dovoljenje ali nekaj podobnega. Med drugim je bil „krivec“ za neobratovanje tudi divji petelin, ki domuje na Vitrancu. Kot kaže, so letos našli kompromisno rešitev in v času petelinove pomladanske ženitve sedežnica en mesec ne vozi …
Če sem bil tudi za tokratni „podvig“ poplačan s (še vedno) čudovitim razgledom na Prisojnik, Razor in Jalovec in Kranjsko goro tam daleč spodaj, pa sem bil manj vesel skeptičnega sporočila enega od žičničarjev, kot je povedal, je namreč zelo malo možnosti, da bo štiriseda obratovala tudi med smučarsko sezono, saj o zaščitnih mrežah in ograjah, ki so na tako strmem in ozkem smučišču nujne, ni ne duha ne sluha …
Gregor Pucelj
