Na splošno bi lahko rekli, da je dostop iz Primorske – po cestni plati – letos zaradi nekaj novega asfalta (tudi v prvem delu klanca nad Zgornjo Sorico) in zidov znatno boljši, kot leta nazaj. Upajmo, da obnovijo še zadnje tri kilometre klanca iz Zgornje Sorice do planine.
Planina je letos – poleg temperatur – razvajala z rednim obratovanjem sedežnice Lajnar na vrh mejnega grebena med Gorenjsko in Primorsko (1550 m) in med (nekdaj) fašistično Italijo in staro Jugoslavijo. Pot po rapalski meji je dobro označena, sprehod zahodni (izpostavljeni) ali vzhodni (zaščiteni) strani grebena proti Možice pa prijeten in ponuja na planotici nad nekdanjimi vojašnicami – danes stajami za ovce – tudi lep razgled na Triglav.
Soriška planina je poleti torej pohodniški raj z zaenkrat še dovolj prostora za absorpcijo množic – in tudi z dovolj velikim parkiriščem. V smeri proti Dajnarski planini in Ratitovcu je tudi zelo lepa pot, ki je ni nujno izpeljati do konca, saj je do skoraj 1700 metrov visokega Ratitovca po celotnem grebenu kar dolga (za slabo pripravljene) skoraj celodnevna pot.
Soriška planina je kolesarski raj. Za gorske kolesarje je na voljo spust proga z dostopom na start z za transport koles prilagojeno sedežnico.
Za okrepčilo je v gostišču Brunarica in v penzionu Lajnar lepo poskrbljeno. Bolj k naravi nagnjeni bodo lahko prenočili tudi pod platneno ali avtodomarsko streho v kampu.
Za smučarijo se pa na Soriški planini ni za bati. Pred dvema letoma posodobljen sistem zasneževanja je v minuli sezoni omogočil vijuganje že sredi decembra. Po tem je svoje dodala še mati narava. Sezono so uradno zaključili konec marca, klubi pa so imeli priprave še v začetku aprila. Sedežnica in dve daljši vlečnici za zahtevnejše, pa še daljša in kratka vlečnica za neizkušene in smučarska tekaška proga so bili tudi v polnem pogonu. In za vse to na planini izpulijo iz denarnice manj kot pri sosedih v Cerknem in na Voglu.
Igor Mušič
