V naših glavah je še odmeval Prešernov dan, ko smo se v Kranjski Gori po napornem smučarskem udejstvovanju (še za olimpijado nismo imeli časa) zvečer zabavali z igrami brez meja po novinarsko, skiževsko.
Naša generalna tajnica Nina je mobilizirala nekatere preverjene kadre in nas prepričala, da smo sodelovali pri oblikovanju zabave v našem kotičku hotela Kompas. Pri meni je zabrenkala na ta prave strune; ko sem slišal, da SCIJ potrebuje nekaj brez meja, mi je postalo stokrat teže reči ne. Tisti, ki me poznajo, vedo, kako alergičen sem na vse vrste meja.
Prvo igro si je izmislila kar Nina, treba jo je bilo samo še nekoliko dodelati. Metanje škornja v škaf je pravzaprav čisto enostavno, čim večkrat moraš Ninin škorenj (dišal je še po novem, pravo, žlahtno usnje) zabrisati v posodo, kjer mora obstati, da si priboriš kakšno od številnih nagrad. Obtežiš vedro, da se ne bo prehitro prekucnilo, odmeriš šest korakov, povabiš kolegice in kolege k sodelovanju in izpelješ četrtkov turnir dvočlanskih ekip.
Bravo, nikakršnih težav ni bilo, kot da so se vsi šolali pri topničarjih (balistična krivulja in take reči), in takoj je postalo očitno, da je publiki ta igra všeč. Četrtfinale, polfinale, finale in evo, to so bili najboljši: 1. Tiča in Iztok, 2. Bojan G. in Roza, 3. Drago Bal. in Boja. Sami rasni tekmovalci s super koordinacijo! Posnetka šampionskih dvojic seveda ne bomo pogrešali, tu je.
Petek je bil najsvečanejši dan SCIJ 2026, zato naj bi večerna igra v kar največji meri odražala skiževskega in novinarskega duha. Večina članov našega novinarskega športnega društva ve, da je ena od osnovnih aktivnostih na bovških kriterijih zadnjega snega tekmovanje v barelah (po primorsko), balinanje s plastičnimi ploščicami.
Nenadkriljivi barelar je bil Janez Čuček, njemu v spomin v Bovcu in drugod skiževci mečemo barele, zmagovalca pa nagradimo s cvičkom, Janezovo priljubljeno pijačo. In ker je Prešernov dan tisti petek komaj dobro izzvenel, smo se spomnili njegovih besed slep je, kdor se z novinarstvom ukvarja (France, oprosti za ta plagiat).
Nastala je kranjskogorska indor verzija barel, pri katerih mečeš na slepo (pogledaš, kaj moraš narediti, zamižiš in vržeš). Slepe barele so se takoj prijele, tudi nekateri kolegi, ki med nami veljajo za antišportnike, so v sebi nepričakovano odkrili nov talent.
Kar 22 igralcev se je prijavilo za turnir – in vodjo tekmovanja spravilo v zadrego: kako za vraga 22 osebkov spraviš v turnirski sistem, ki zahteva 8, 16, 32, 64 sodelujočih? Ampak med nami so bile tokrat mlade sile, bistre glavce. Evelin Zweispieler (Vili, saj dovoliš?) se je domislila sistema, ki je po najkrajši poti izvrgel dve najboljši štiričlanski ekipi, finaliste. Saj pravim, ne Einspieler, Zwei- ali celo Dreispielerja si je zaslužila naša mlada kolegica!
Zmagovalna ekipa Vili, Neva, David in Lidija (na fotografiji sem storil krivico Nevi, ki se je ne vidi) je suvereno nadigrala Majo, Igorja, Branko in internacionalko Duco. Slavje šampionov je bilo popolno, Lidija je razkazovala svojo nagrado, bela sončna očala (na fotografiji z našo predsednico Duško, obe v ekstatičnem elementu), Neva je dobila spalna očala off line, o nagradah za moški del ekipe pa zgodovina molči.
Nista bila slaba tista dva večera, sploh pa zato, ker so se igre brez meja nadaljevale v družabno enološko smer; Danilo, hvala za tvojo žlahtno kapljico!
Đ (eden od krivcev za tokratne igre brez meja)
