Je najbolj zahodni kraj v Italiji, njegovo prebivalstvo pa se močno poveča zlasti pozimi, ko se tri tisoč stalnim prebivalcem pridružijo tisoči smučarjev, ki se zlahka porazgubijo na sto kilometrih smučarskih prog. Te se raztezajo od višine 1330 metrov pa vse do 2.800 metrov, tako da se za zadostno količino snega tam med zimo ni bati. A naravne danosti sploh niso edini čar smučišča, ki je bilo prizorišče olimpijskih tekem v deskanju na snegu med zimskimi olimpijskimi igrami leta 2006 v Torinu.
Četverico slovenskih novinarjev je tja privabilo svetovno prvenstvo novinarjev v smučanju, ki ga je tokrat že v 70-ič organiziralo mednarodno združenje novinarjev smučarjev (SCIJ). Združenje je nastalo v času hladne vojne v 50-ih letih prejšnjega stoletja, ko se je v času velikega nezaupanja in sovraštva med obema blokoma nekaj predstavnikov sedme sile domislilo, da bi prav skozi druženje na smučanju in neformalno izmenjavo pogledov in izkušenj novinarjev iz različnih držav lahko pripomogli k otoplitvi odnosov.
Med ustanovnimi člani je bila tudi Slovenija, ki je v Kranjski Gori organizirala eno prvih srečanj, Joško Pirnar pa je bil eden prvih predsednikov združenja. Odtlej se srečanj vsako leto udeleži več kot 150 novinarjev iz vsega sveta, od Argentine, Kanade in ZDA prek vseh evropskih držav do Turčije, Kazahstana in občasno celo Maroka, Japonske in Kitajske, saj se slednji potegujeta za organizacijo enega prihodnjih srečanj.
Kljub natrpanemu urniku, v katerega je bilo poleg tekem v veleslalomu, smučarskih tekih in paralelnem slalomu treba stlačiti še nacionalni večer s predstavitvijo značilnih jedi (in pijač) vsake države, so si novinarji vzeli čas tudi za okrogle mize, na katerih se je tokrat govorilo predvsem o vse slabšem položaju novinarstva, o umetni inteligenci, o Donaldu Trumpu in drugih aktualnih temah. Slovenski novinarji smo bili uspešni tako v tekmovalnem delu srečanja, kot tudi z organizacijo zelo lepega slovenskega večera.
Iz teksta Bojana Glaviča, Dnevnik
Foto: Maja Zagoričnik
