Tudi letos smo nadaljevali tradicijo Kriterija zadnjega snega, s smučkami, kljub poletnim temperaturam. V Bovcu snega ni bilo, v bližnjih smučarskih središčih, kjer urejajo tekaške proge, pa ga je zmanjkalo nekaj dni pred Kriterijem. Z Igorjem (Mušičem) sva se odločila, da se v lov na sneg v petek podava v višave in daljave.
Igor je s pomočjo video kamer na avstrijskih Mokrinah in v italijanski Pontebbi ugotovil, da se na tamkajšnji planoti da sprehoditi z laufarcami.
Od Bovca do Pontebbe niti ni tako dolga pot, kmalu sva se po slikoviti, ozki, zluknjani cesti, polni predorov, vzpenjala v višave. In se kakšen kilometer pred ciljem ustavila pred neprehodno zaporo, o kateri se italijanskemu skrbniku cestnega omrežja Anasu, njegovemu informacijskemu sistemu, ni niti sanjalo.
Nisva odnehala, Igor je obrnil in – glede na to, da je v tistih krajih praktično doma – pognal proti Avstriji, da opraviva krog 360 stopinj in skočiva do Mokrin (tokratni vzpon je potekal po udobni, široki asfaltni cesti). Na vrhu, dobesedno na meji, sva našla tamkajšnji tekaški stadion z ostanki smučine, že neuporabne, in nekaj daljših zaplat snega.
Dovolj ga je bilo za dva kilometra sprehajanja, ki ga je popestrilo prečenje potočkov. Seveda sva najino početje na snegu posnela, da bo narod skiževski dokaze hranil, pred vrnitvijo (vsi hoteli in bari so bili zaprti, zato tam ni bilo več kaj početi) hladilno posodo napolnila s snegom za osvežitev kolegic in kolegov v Bovcu, ki jih je naslednji dan čakal naporen (no, ne ravno) novinarski biatlon. V dolini, že na italijanski strani, naju je s picama pričakala šefica Kriterija Nina. Za nagrado je dobila kepanje s snegom made in Austria.
Z vožnjo sva tisti dopoldan naredila za dobrih 150 kilometrov ekološke škode, se opravičujeva. Šestkrat sva pri tem prečkala meje, od tega dvakrat na laufarcah, v soboto sva nato Carmeninemu haskiju z rjavim in modrim očesom ponudila sladoled z Mokrin, s snegom sta se pri 20 stopinjah osvežila v Bovcu najbolj športno razpoložena Evelin in Boštjan. Ostalo pa itak že veste, saj ste prebrali Ninin tekst (ali pa ga še boste). Tako, misija opravljena, tradicija gre naprej, vidimo se prihodnje leto!
Venčeslav Japelj – Đepl
